Bliža se prvi šolski dan. Dan, ko se srečamo s starimi obrazi ali pa spoznamo nove. To je dan, ko se v učiteljih in profesorjih pogosto porajajo vprašanja in dileme o vzpostavljanju avtoritete, postavljanju mej, učinkoviti komunikaciji in podobno.
Med študijem nas temeljito opremijo z didaktičnimi pristopi, tehnikami, oblikami in metodami dela, s katerimi naj bi informacije učinkovito predajali učencem/dijakom. Pridobimo torej veliko informacij o izobraževanju otrok in mladostnikov. Mnogokrat pa je zelo malo govora o vzgojnem delu vzgojno-izobraževalnega šolskega sistema. Pogosto nam zmanjka zamisli, kako vzpostaviti avtoriteto, kako učinkovito in jasno komunicirati, kako postaviti meje, kako se odzvati na besede in ravnanja drugih, kako se odzivati na svoje notranje čustveno stanje, kako občutke izražati ipd.
Beseda avtoriteta v šolskem prostoru opisuje odnos učitelj–učenec. V teoriji poznamo dva načina, s katerima učitelj vzpostavi avtoriteto.
Avtoriteta se lahko ustvari na podlagi pozicije (moči), ki jo učitelj zavzema v šolskem prostoru. Pogosto je pogojena z družbenimi pogledi in vplivi. Lahko pa se oblikuje na podlagi učiteljeve osebnosti. Gre za učiteljevo osebno držo, njegova stališča, prepričanja, način delovanja, izkušnje ter znanje, ki pomembno pripomorejo k vzpostavljanju spoštovanja. Vzpostavljanje avtoritete v šoli je pogosto kombinacija obojega.
Oseba z avtoriteta ni nekdo, ki se ga drugi bojijo, temveč tisti, ki ljudem vliva občutek varnosti in zaupanja. Učitelj lahko z avtoriteto, oblikovano na podlagi osebnosti, na preprost način doseže, da ga bodo učenci spoštovali in mu sledili. Z zaupanjem si bo zagotovil primerne pogoje za poučevanje in ustvaril varen prostor za razvoj vedoželjnosti, samostojnosti, kritičnega in celostnega mišljenja ter prevzemanja odgovornosti. Otrok v takšnem okolju pridobi strategije za reševanje problemov, nauči se soočati s svojimi občutki in razvije empatijo. Na drugi strani pa učitelj z avtoriteto, ustvarjeno na podlagi pozicije in moči, v učencih vzbuja strah in nemoč, ki zavirata učenje samostojnosti, razvoj miselnih procesov ipd.
Pri vzpostavitvi avtoritete na podlagi osebnosti je nujno vzpostaviti osebni odnos, ki vsebuje to, da učitelj dobro pozna otrokove potenciale, njegova močna in šibka področja, način, kako otrok najlažje sprejema informacije in kako jih predeluje, kako se izraža itd. Vzpostavitev tovrstne zdrave avtoritete po mojih opažanjih in izkušnjah vzame nekoliko več časa, pa vendar je, ko jo enkrat vzpostavimo, dolgotrajna in mogočnejša kot avtoriteta, ki izvira iz pozicije moči.
V nadaljevanju je nekaj smernic, ki lahko prispevajo k vzpostavitvi zdrave avtoritete. Osredinite se na tisto, ki vam je najbližje, s katero se najlaže povežete.
KOMUNIKACIJA
Ustvarite varen prostor za pristno komunikacijo. To storite tako, da v komunikaciji ne vstopate v nadrejen položaj, naj bodo otroci enakovredni z vami. Odzivajte se na otrokove izbire in ga sprejemajte v vsem, kar izraža. Izražajte se pristno, naj bosta vaša verbalna in neverbalna komunikacija usklajeni. Otroci neskladnost hitro zaznajo. Izražajte svoje občutke, ko se vam to zdi potrebno. Na takšen način učite otroke, da izražajo svoje.
KONFLIKTI
Pomagajte otrokom reševati konflikte. Spodbujajte jih, da govorijo o sebi, ne o drugih. Skupaj iščite rešitve, ki so sprejemljive za vse in so v sozvočju z razrednimi vrednotami.
PRAVILA
Skupaj se dogovorite o razrednih pravilih in o posledicah. Pri spoštovanju pravil bodite dosledni. Ob neupoštevanju pravil poslušajte otrokove razloge in upoštevajte okoliščine. Postavite zdrave meje, brez nagrajevanja, kaznovanja, manipuliranja in groženj, na odločen in vključujoč način. Ne moralizirajte.
ODNOS
Vzemite si čas za pogovor, prisluhnite otrokom. Naj ne bo učni načrt pomembnejši od odnosa. Delite dogodivščine iz svojega osebnega življenja in se zanimajte za dogajanje v otrokovemu življenju. Otrokovih dejanj ne jemljite osebno. Njihovo delovanje je usmerjeno v uresničitev lastnih notranjih potreb (po varnosti, povezanosti, igri, zabavi, sprejemanju, pozornosti ipd.) in nikoli ni škodoželjno, čeprav na prvi pogled lahko deluje tako. Ločite vedenje otroka od njegove osebnosti. Otrokom pogosto zavedno ali nezavedno nadenemo različne etikete, tj. splošne opredelitve, oznake, npr. štorast, priden, razvajen, len, prijazen, trmast, poslušen … Etiketiranje vpliva na otrokovo lastno presojo o sebi. Namesto splošnih opredelitev uporabljajte sprotne, konkretne in natančne povratne informacije, ki so mnogo bolj koristne. Bodite zgled.
PREDAJANJE ZNANJA
Znanje predajajte s strastjo, z ljubeznijo. Pri vzpostavljanju avtoritete pomembno doprinese tudi kakovostno in raznoliko organiziran ter izveden pouk. Pri tem so vam v pomoč kakovostna tiskana gradiva založbe DZS, ki razvijajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje ter vključujejo več načinov pridobivanja znanja.
Na kakšen način pa vi vzpostavljate zdravo avtoriteto?
Za vas piše Petra Kos, mag. prof. razrednega pouka, TCT® terapevtka (humanistična vrsta psihoterapije) in praktikantka NVC (nenasilne komunikacije po M. Rosenbergu). Veselimo se tudi vaših vprašanj, dilem, izzivov na e-naslovu petra.kos@dzs.si.