Mednarodni dan ohranjanja ozonskega plašča

16. september je mednarodni dan ohranjanja ozonskega plašča

19. decembra 1994 je Generalna skupščina Združenih narodov 16. september določila za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti.

Na ta dan je bil leta 1987 podpisan Montrealski sporazum o zmanjševanju in prenehanju uporabe snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Montrealski sporazum z dopolnitvami pomeni prvi vzorčen primer celovitega reševanja enega izmed najpomembnejših emisijskih problemov našega planeta. Strokovnjaki ocenjujejo, da je potrebno ozonski plašč obnoviti najkasneje do leta 2050, medtem ko bo obnavljanje luknje nad Antarktiko trajalo vsaj 25 let dlje.

Istega leta je tudi Slovenija, v skladu z načeli montrealskega sporazuma, sprejela program opuščanja uporabe ozonu škodljivih snovi. Postopno uvajanje nadzorovane uporabe snovi, ki tanjšajo ozonski plašč in s tem povezano zmanjšanje uporabe teh snovi ni le pomagalo zaščititi ozonski plašč za to in prihodnje generacije, temveč je pomembno prispevalo tudi h globalnim prizadevanjem za reševanje podnebnih sprememb.

 

KAJ JE OZON?

Molekulo ozona sestavljajo trije atomi kisika, za razliko od molekule atmosferskega kisika, ki ga sestavljata dva atoma kisika. Oba plina sta značilna za zemeljsko atmosfero. Medtem ko je kisik ključnega pomena za življenje, ker omogoča aerobno celično dihanje, ima ozon povsem drugačno vlogo. Lahko bi rekli, da deluje plast ozona visoko v atmosferi kot sončna krema, saj ščiti organizme pred škodljivimi vplivi UV-žarkov, ki jih seva Sonce. S tem pomaga ohranjati življenje na našem planetu. 

 

 

 

Ozon nastaja visoko v atmosferi, 10 do 50 km nad površjem Zemlje. Zadržuje se v zelo tankem sloju plinov, ki ga imenujemo stratosferski ozonski plašč. Če bi ves ozon iz ozračja zbrali na morski gladini pri temperaturi 0 °C, bi dobili komaj 2 do 4 mm debelo plast. Znanstveniki predvidevajo, da je ozonski plašč pričel nastajati pred približno dvema  milijardama let, ko so prve cianobakterije pričele s fotosintezo. Ozon je v bistvu molekula z dvema obrazoma. Poznamo namreč tudi škodljivi ozon, ki nastaja na zemeljski površini pri kemijskih reakcijah dušikovih oksidov in ogljikovodikov pod vplivom sončnih UV žarkov. Imenujemo ga fotokemični smog, ki je zelo škodljiv živim organizmom.

 

Območja nizke koncentracije ozona v ozonskem plašču imenujemo ozonska luknja. Ozonska luknja tehnično ni »luknja«, v kateri ni ozona, ampak je dejansko območje stanjšane plasti ozona v stratosferi nad Antarktiko. Do tega pojava pride na začetku pomladi južne poloble, to je od avgusta do oktobra.

Satelitske slike (NASA Ozone Watch) prikazujejo obseg ozonske luknje nad Antarktiko od 15. septembra 1979 do 15. septembra 2019. Okrog 15. septembra je obseg ozonske luknje največji.

 

Znano je, da so glavni krivci za tanjšanje ozonske plasti klor, fluor in brom, znani pod imenom CFC, kar pomeni klorofluoroogljikovodiki. CFC uhajajo v ozračje iz hladilnih sistemov v obliki freona, kot pogonska sredstva v aerosolnih pločevinkah in pri procesih proizvodnje penaste plastike. V atmosferi lahko vztrajajo leta, celo desetletja. Ta dolga življenjska doba jim omogoča, da nekateri CFC sčasoma dosežejo stratosfero. V stratosferi UV žarki razcepijo vez, ki veže atome klora (Cl) v molekuli CFC. Prosti atom klora pa sodeluje v vrsti kemijskih reakcij, ki uničujejo ozon.

POSLEDICE

Tanjša ozonska plast pomeni, da Zemljo doseže večja količina ultra vijoličnih žarkov, kar pa ima lahko številne negativne vplive na življenje na Zemlji. Pokazalo se je, da izpostavljenost UV-žarkom vpliva na orientacijo in gibljivost fitoplanktona, kar ogroža preživetje teh organizmov. UV-sevanje povzroča škodo na zgodnjih razvojnih stopnjah rib, kozic, rakov, dvoživk in drugih morskih živali ter negativno vpliva na fiziološke in razvojne procese rastlin. Pri človeku povečuje možnost nastanka kožnega raka, povzroča draženje kože, poškodbe oči, dolgoročno lahko pretirano izpostavljanje UV-žarkom oslabi imunski sistem in povzroči poškodbe DNK, ki so lahko tudi usodne.

Povečanje UV sevanja lahko vpliva tudi na kopenske in vodne biogeokemične cikle, kar bi lahko vodilo v spremembe koncentracij plinov v atmosferi.

 

Priporočamo še:

https://www.orz.si/aktualno/okoljsko-ozavescanje/301-mednarodni-dan-za%C5%A1%C4%8Dite-ozonske-plasti

https://www.un.org/en/observances/ozone-day

https://ozonewatch.gsfc.nasa.gov/

 

Povzeto po:

Geržina, S. Vidmar,  Biologija 9, učbenik za 9. razred osnovnih šol, DZS, 2020.

https://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/

https://ozonewatch.gsfc.nasa.gov/ 

 

Pripravila: Nataša Režek Donev